Nekega lepega jesenskega dne so se veliki vepri odločili, da bodo veprčke peljali na obisk k teti Zelki. Teta Zelka (baje sestrična tete Pehte) je živela v gozdovih in travnikih, ki so se razprostirali za loškim gradom. Ker pa se je bala ljudi, ki ne marajo narave, se je skrivala.
In kako so jo vepri našli? Za tiste, ki ljubijo naravo, teta Zelka ni skrita, saj do nje vodijo prav posebne sledi – lešniki. Mali veprčki so po poteh in travnikih iskali lešnike, ki so jih vodili do domovanja tete Zelke. Lešnikov je bilo veliko, a mali veprčki so našli prav vse. In vse tudi pojedli. Na koncu so našli tudi teto Zelko. Čakala jih je v gozdu pri velikem hrastu.
Najprej so se vsi skupaj z molitvijo in pesmijo zahvalili Bogu za vse, kar je ustvaril. Veprčki kot skoraj pravi skavti spoštujejo naravo in v njen vidijo Božje delo. Teta Zelka je za obiskovalce pripravila posebno presenečenje. Vepri so malim veprčkom zavezali oči, veprčki pa so spoznavali lubje, suho listje, veje in mah. Našli so tudi recept za čaj tete Zelke, ki so ga nato skupaj skuhali.
Na koncu so se veprčki lahko še namazali z naravno kremo ter se pogreli s toplim čajem in se posladkali z regratovim medom. Vepri in veprčki so se teti Zelki zahvalili za gostoljubje. Skupaj so se še malo poigrali, nato pa so jo mahnili nazaj proti Škofji Loki. To je bil zares lep dan, poln zanimivih doživetij. Pa še nečesa so se naučili – če za naravo lepo skrbimo, tudi narava lepo skrbi za nas.
PS: srečanje je potekalo v nedeljo, 27. oktobra 2013, več slik pa je na voljo na povezavi.
Vepri srečajo teto Zelko
06.11.2013 ob 19:28 |
Pred davnimi časi so na Loškem živeli vepri. Bili so že veliki in so imeli male veprčke Martina, Johana, Erazma, Filipa, Miklavža (takrat še v trebuščku pri mamici), Benjamina, Emo in Vesno. Veprčki so se zelo radi igrali v naravi.
Objavljeno v Objave sl