Na našem prvem srečanju smo vepri sanjali tudi o kostanjevem pikniku. Za kostanjev piknik najprej potrebujemo kostanj, kajne? Zato smo se odločili, da se bomo odpravili na lov v soboto, 29. 10. 2011. Nekaj veprov je doma krotilo bacile in viroze, nekaj pa jih je bilo drugače zaposlenih, zato smo se na lov odpravili v zmanjšani zasedbi: družina Nastran mlajši (Katja, Žiga in Ema) ter Blaž z nečakom Andrejem.
Ura je bila deset zjutraj, na začetku Poljanske doline pri vasici Bodovlje se je plazila megla, malo je rosilo … Ker kot pravi prekaljeni skavti ne poznamo slabega vremena, smo se z dobro opremo in še več dobre volje odpravili proti Sv. Andreju. Ema je v nahrbtniku uživala in veselo čebljala, Andrej pa je pridno hodil in opazoval jesensko naravo. In narava je ponujala veliko zanimivega tako za otroke kot za vepre – opazili smo gobe, tudi rdečo mušnico in marelo, ter kar šest močeradov. Vedoželjnemu Andreju smo vsi trije vepri komaj uspeli razložiti, zakaj je toliko močeradov, zakaj so rumene in črne barve, kaj je to varovalna barva ipd.
Ob koncu vzpona proti Sv. Andreju nam je domačin Žiga pokazal, kje rastejo najboljši kostanji. Andrej, Blaž in Žiga so se navdušeno odpravili na lov, Ema pa je v nahrbtniku pri Katji zaspala. Nabiranje kostanja je res naporno! In moški del odprave se je prav res izkazal. Ob vrnitvi v Bodovlje smo stehtali naš plen – Andrej je nabral 1,5 kg kostanja, vepra Blaž in Žiga pa okoli 5 kg. A zigi, zigi, zaj! Aj, aj, aj!
Bravo, fantje! Oink, oink!
Več slik: povezava